#EUkonkretno: Zahodni Balkan kljub zastojem nadaljuje svojo pot v EU
Širitev Evropske unije na države Zahodnega Balkana se je znašla v zastoju, kar je posledica širitvene utrujenosti na strani EU in pristopne utrujenosti na drugi strani. Kljub temu EU še naprej tem državam nudi različne instrumente, katerih namen je ravno približevanje uniji, ključen instrument je predpristopna pomoč. Iz te se financirajo tudi programi Twinning in Taiex, pri katerih gre za tehnično pomoč državam kandidatkam.
Okvir za odnose med EU in državami Zahodnega Balkana predstavlja stabilizacijsko-pridružitveni proces, ki ga je unija sprožila leta 1999. Tedaj je bila vzpostavljena tudi širša pobuda, imenovana pakt stabilnosti, ki vključuje vse glavne mednarodne akterje. Ta pakt je leta 2008 nasledil Svet za regionalno sodelovanje.
Voditelji držav članic EU so zahodnobalkanskim državam leta 2003 na vrhu v grškem Solunu zagotovili, da so vse države iz stabilizacijsko-pridružitvenega procesa potencialne kandidatke za članstvo v povezavi. To evropsko perspektivo so znova potrdili v strategiji Evropske komisije glede Zahodnega Balkana in izjavah, ki so jih sprejeli na vrhovih EU-Zahodni Balkan. Srečanja so potekala leta 2018 v bolgarski Sofiji, leta 2020 v hrvaški prestolnici Zagreb in pa v začetku oktobra letos na Brdu pri Kranju.
Kako poteka postopek včlanitve v EU
Za članstvo v uniji lahko zaprosi vsaka evropska država, če spoštuje njene skupne vrednote in je predana njihovemu spodbujanju. Ključnega pomena pri postopku vključevanja v EU so koebenhavnska merila. To so stabilnost institucij, učinkovito tržno gospodarstvo in zmožnost prevzemanja obveznosti, ki izhajajo iz članstva.
Država, ki se želi pridružiti EU, naslovi svojo prošnjo na Svet EU, ki za mnenje zaprosi Evropsko komisijo. O tej prošnji je obveščen tudi Evropski parlament. Če je mnenje komisije pozitivno, se lahko države članice soglasno odločijo, da državi dodelijo status kandidatke. Po priporočilu komisije se Svet EU ponovno soglasno odloči, ali naj se pogajanja začnejo. Pravni red unije je razdeljen na več kot 30 poglavij, ki so v skladu z lani predstavljeno reformo metodologije pogajanj razdeljena v šest tematskih sklopov. Po novem kandidatka po izpolnitvi meril za odprtje začne pogajanja o celotnem sklopu, ne o posameznih poglavjih.
Po zaključku pogajanj se pogoji vključijo v pristopno pogodbo med državami članicami EU in državo pristopnico. Pogodbo lahko podpišejo po odobritvi Evropskega parlamenta in soglasni odobritvi Sveta EU. Nato je potrebna še ratifikacija v državah pogodbenicah.
Pristopna pogajanja doslej začeli le Črna gora in Srbija
Od zahodnobalkanskih držav sta v pristopnem procesu največji napredek dosegli Črna gora in Srbija, ki sta edini začeli pristopna pogajanja. V pogajanjih med EU in Črno goro je bilo doslej odprtih vseh 33 poglavij, od tega pa so bila le tri začasno zaprta. Srbija je odprla 18 od 35 poglavij, od katerih je dve začasno zaprla. Od junija letos pogajanja potekajo v skladu novo širitveno metodologijo.
BiH in Kosovo sta medtem najbolj oddaljena od članstva, saj sta še vedno potencialni državi kandidatki.
Severna Makedonija, ki ima status kandidatke od leta 2005, in Albanija, ki ima ta status od leta 2014, pa medtem čakata na datum začetka pristopnih pogajanj. Junija 2018 se je Svet EU strinjal, da je mogoče junija 2019 začeti pristopna pogajanja z obema državama, a se še vedno niso začela. Razlogi za to so predvsem v nesoglasjih med Severno Makedonijo in Bolgarijo o identiteti, jeziku in zgodovini.
Za zastoj širitvenega procesa več razlogov
Profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede Ana Bojinović Fenko je glede zastoja v pristopnem procesu ocenila, da sta težava tako širitvena kot pristopna utrujenost. "To pomeni, da neka politična volja ali pa izkazovanje napredka manjka tako na strani Evropske unije, sicer manj komisije in parlamenta, bolj držav članic. Na drugi strani pristopna utrujenost pomeni, da države, ki so izrazile željo, da bi postale članice, ali pa so že kandidatke žal ne dosegajo tistih meril, ki jih Evropska unija zastavlja za to, da napreduješ v pristopnem procesu," je povedala.
Interes med državami kandidatkami je po njenih besedah upočasnila sicer realistična ocena nekdanjega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, da v času njegovega petletnega mandata, ki se je začel leta 2014, ne bo širitve. Zato so nekatere države na pobudo Nemčije zagnale berlinski proces, kar je pomenilo, da je dialog na neki visoki politični ravni vendarle obstajal. Berlinski proces je ohranjen tudi v novi širitveni metodologiji, je povedala analitičarka.
"To je zelo pomemben dokument, ker naslavlja točno te težave, ki so se pojavile tako na strani EU kot na strani držav Zahodnega Balkana, recimo politizacija, višji politični naboj procesu je zagotovo ena," je povedala glede nove širitvene metodologije. Eden ključnih ciljev te oživitve širitvenega procesa je kredibilnost, tako na strani EU, kot na strani držav Zahodnega Balkana.
Slovenija, ki trenutno predseduje Svetu EU, je po oceni Bojinović Fenkove kredibilnost, da je prevajalka zadev iz svoje nekdanje domovine, kjer pozna ljudi, pravni sistem, politiko, lokalne razmere, močno izgubila s svojo vlogo pri t. i. non-paperju o spreminjanju meja na Zahodnem Balkanu.
Zelo veliko je po oceni profesorice izgubila tudi s tem, da je trenutna vlada na začetku mandata poudarjala, da je Zahodni Balkan naravna prioriteta, ni pa edina stvar, pri kateri bi se želeli pozicionirati znotraj EU. Pri tem vlada ni pojasnila, kaj so ta druga področja.
EU državam v predpristopnem procesu nudi predpristopno pomoč
Evropski parlament je sredi septembra prižgal zeleno luč že tretji generaciji Instrumenta za predpristopno pomoč (Ipa), v okviru katere bo šest držav Zahodnega Balkana in Turčija v letih 2021-2027 skupaj predvidoma prejelo 14,2 milijarde evrov. Ipa III v primerjavi s prejšnjima dvema generacijama prinaša dve pomembni novosti: pogojenost pomoči in okrepljeno vlogo Evropskega parlamenta pri nadzoru porabe denarja.
Ipa I (2007-2013) je obsegala 11,5 milijarde evrov. V slednji je bilo od zahodnobalkanskih držav največ sredstev dodeljenih Srbiji, in sicer 1,2 milijarde evrov, do konca leta 2014 ji je bilo izplačanih 791 milijonov. Sledi Hrvaška, ki tedaj še ni bila članica EU. Dodeljenih ji je bilo 802 milijona evrov, izplačanih pa 449. Na tretjem mestu je bilo Kosovo (679 milijonov dodeljenih/486 izplačanih), za njim pa še BiH (554/360), Albanija (512/277), Severna Makedonija (508/250) in Črna gora (191/131).
V finančni perspektivi 2007-2013 sta sredstva iz tega instrumenta prejeli še Turčija in Islandija, sredstva pa so bila namenjena tudi regionalnim oziroma čezmejnim projektom. Vse skupaj je bilo dodeljenih 10,6 milijarde evrov, do leta 2014 pa izplačanih 6,6 milijarde.
V okviru Ipe I je bil v Albaniji največji delež sredstev dodeljen za kmetijstvo in razvoj podeželja - 22 odstotkov. V BiH je bilo medtem največ sredstev dodeljenih za področje pravosodja in notranjih zadev (18 odstotkov), v Črni gori za reformo javne uprave (23), na Hrvaškem za socialni razvoj (34). V Srbiji si prvo mesto delita reforma javne uprave in socialni razvoj - po 22 odstotkov. V Severni Makedoniji je bilo največ sredstev dodeljenih za transport, in sicer 20 odstotkov, na Kosovu pa za konkurenčnost in inovacije (27).
Ipa II (2014-2020) je medtem obsegala 12,8 milijarde evrov, tudi v tem instrumentu je bilo med državami Zahodnega Balkana največ sredstev dodeljenih Srbiji, in sicer 1,4 milijarde evrov. Do konca leta 2020 ji je bilo izplačanih 670 milijonov. Sledi Albanija s 758 milijoni evrov dodeljenih sredstev in 282 milijoni izplačanih. Nato pa še Severna Makedonija (633/279), Kosovo (573/224), BiH (540/280) in Črna gora (269/142).
V finančni perspektivi 2014-2020 je sredstva iz tega instrumenta prejela še Turčija, sredstva pa so bila namenjena tudi regionalnim projektom. Vse skupaj je bilo dodeljenih 10,7 milijarde evrov, do konca leta 2020 pa izplačanih 4,7 milijarde.
V okviru Ipe II je bil v Albaniji največji delež sredstev dodeljen za demokracijo in upravljanje - 28 odstotkov. V BiH je bilo medtem največ sredstev dodeljenih za področje vladavine prava in temeljnih pravic (32 odstotkov), v Črni gori in Severni Makedoniji pa za konkurenčnost, inovacije, kmetijstvo in razvoj podeželja (36 oziroma 26). Na Kosovu je bilo največ sredstev dodeljenih za okolje, podnebne spremembe in energetiko, v Srbiji pa za demokracijo in upravljanje, in sicer po 29 odstotkov.
Države članice prek programov Twinning in Taiex nudijo pomoč državam kandidatkam
Iz instrumenta Ipa se financirajo tudi programi Twinning in Taiex, pri katerih gre za tehnično pomoč državam, ki se vključujejo v EU.
"Projekte izvajajo javni uslužbenci oziroma javne institucije držav članic, ki pomagajo administracijam, se pravi upravam držav prejemnic pomoči oziroma usposabljajo njihove javne uslužbence in s tem krepijo njihovo upravno sposobnost, da lahko izvedejo reforme, da lahko izvedejo EU zakonodajo, da lahko to zakonodajo tudi izvajajo, vse za namenom, da lahko te države nekoč postanejo članice Evropske unije," je povedala Maja Dimkovski Engelman z nacionalne točke za te projekte.
Taiex, ki je bil vzpostavljen leta 1996, je bolj kratkoročna pomoč. Odlika tega instrumenta je zelo hitra odzivnost na potrebe države prejemnice. Država prek sistema Taiex zaprosi za EU strokovno pomoč, se pravi za strokovnjaka, ki bo prišel k njim na primer razložit evropsko zakonodajo in jim pomagat pri tem prenosu, je pojasnila.
Twinning projekti, ki so bili vzpostavljeni leta 1998, pa so bolj srednjeročni projekti. Ponavadi od same ideje za projekt pa do realizacije lahko preteče tudi nekaj let. Se pa izvajajo med šest mesecev in tri leta, odvisno od velikosti projekta, predvsem pa odvisno od tega, koliko denarja je za posamezne cilje določeno.
Razlika je tudi v tem, da Taiex izvajajo posamezni javni uslužbenci, medtem ko je pri Twinning projektih cela ekipa strokovnjakov pod vodstvom projektnega vodje, ki tesno sodeluje s projektnim vodjo na strani države prejemnice pomoči. V obeh projektih praviloma sodelujejo javni uslužbenci, pod posebnimi pogoji pa tudi zunanji sodelavci.
Slovenija je od vstopa v Evropsko unijo sodelovala v 59 Twinning projektih, od tega jih je 54 v državah Zahodnega Balkana. Največ jih je izvedla v Srbiji in na Hrvaškem - po 13. Trenutno so slovenski javni uslužbenci aktivni v dveh tovrstnih projektih v Severni Makedoniji in enem v Srbiji. So se pa prijavili še za en dodatni projekt, ki naj bi se izvajal v Srbiji, je povedala Dimkovski Engelmanova, ki je tudi sama sodelovala tako v Twinning kot v Taiex projektih. V aktivnih Twinningih trenutno sodeluje od 20 do 25 strokovnjakov iz Slovenije.
V programih Taiexa pa so slovenski strokovnjaki eni bolj aktivnih v EU. Do začetka pandemije covida-19 so v povprečju izvedli od 100 do 150 aktivnosti letno. Od julija 2020 do junija 2021, torej v času pandemije, pa so sodelovali v 71 dogodkih, ki so jih večinoma izvedli na daljavo. To pomeni, da je v zadnjem letu v teh projektih sodelovalo najmanj 71 slovenskih strokovnjakov. Tudi dejavnosti Taiex s slovenskimi strokovnjaki sicer večinoma potekajo v državah Zahodnega Balkana.
Pri Twinning projektih je Slovenija trenutno najbolj aktivna na področju notranjih zadev, na katerem je izvedla tudi največ projektov, odkar je članica EU, in sicer 15. Med področji pa so še kmetijstvo, notranji trg in statistika. Pri Taiexu je podobno, je še povedala Dimkovski Engelmanova.
Poleg Twinning in Taiex projektov pa ima Evropska unija še številne programe, v katerih lahko sodelujejo tudi državljani držav Zahodnega Balkana. Med njimi je Erasmus+, v katerem je med letoma 2014 in 2020 sodelovalo več kot 53.500 ljudi iz zahodnobalkanskih držav.
Evropski parlament na področju širitve daje predvsem priporočila
Evropski parlament je v primeru širitvene politike institucija, ki zgolj daje priporočila in ki sprejme ali potrdi pristopno pogodbo nove države članice k EU, je pojasnila profesorica Ana Bojinović Fenko. "Je telo, ki lahko priporoča, velikokrat z resolucijami izvaja politični pritisk, to zelo dobro zmore, in to je v redu, medtem ko v pravnem smislu ni soodločevalec," je povedala.
Soodloča sicer pri finančnem okviru in tako neposredno vpliva na zneske, dodeljene za instrument za predpristopno pomoč, katerega namen je krepitev vseh področij, da bodo države po koebenhavnskih kriterijih izpolnile pogoje za vstop v EU