#EUface

Novica 16.10.2018 9:15

Z obiski šol mlade nagovarjajo k sprejemanju drugačnosti in odgovornemu ravnanju

pripravila Tjaša Doljak

"Moje ime je Rok, sem tetraplegik," svoj pogovor s šolarji domžalske osnovne šole začne član Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Redno obiskujejo šole, predavajo otrokom o preprečevanju poškodb hrbtenjače in izzivih življenja na vozičku. Otroci so na Rokovem predavanju tihi, na poligonu za preizkušanje arhitektonskih ovir pa se razživijo.

Razred šestošolcev na igrišču domžalske Osnovne šole Venclja Perka preizkuša, kako težko je osebi na invalidskem vozičku premagovati arhitektonske ovire. Blaga klančina navzgor, nekaj milimetrov praga na vratih, ki so komaj prst ali dva širša od standardnega invalidskega vozička, ozek prehod, v katerem se je treba z vozičkom zavrteti za 180 stopinj in izstopiti čez druga vrata. Marsikateri otrok si odrgne prste ob rob vrat.

En voziček, ravno tisti najbolj okoren, ima plašč prednjega kolesa razparan. Drobna šestošolka na njem mukoma poskuša zapeljati čez prvi prag poligona. "Pa ravno ti si se usedla na tega," komentira Andrej, ki je paraplegik. Pred nesrečo je bil krovec, cele dneve je delal, ni se ustavil niti zaradi bolezni. Do tistega popoldneva, ko je splezal na lestev, da bi pritrdil še kos žleba. "Zadnji dan šole 2015. Vse smo že pospravili, pa me je stranka gnjavila še za tisti kos žleba. Kak meter nad tlemi sem bil. Nič takega. Naenkrat se mi je stemnilo. Zbudil sem se čez nekaj dni v bolnišnici," se spominja.

Ko se je po nesreči prebudil in izvedel, da bo zaradi zlomljene hrbtenice na vozičku, je nekaj časa jokal. "In potem sem šel naprej. Že prej sem bil pozitiven človek, zdaj pa sploh." Življenje, skupaj z vsakodnevnimi izzivi, ki jih prinaša invalidnost, jemlje z nasmeškom. Pove, da s pomočjo posebnih hodulj in opornic, ki fiksirajo noge, še lahko občasno "hodi". "Za 300 metrov potrebujem 45 minut. Enkrat na mesec to naredim, za trening, za preventivo pred osteoporozo, da vzdržujem svojo telesno kondicijo. Tudi redno telovadim," pojasni.

Medtem se drobna šestošolka na prevelikem invalidskem vozičku še kar muči. Andrej ji pokaže, kako se nagniti, da bo dvignila prednji del invalidskega vozička in zapeljala čez prag. "Ves čas se soočamo s takimi zadevami," Andrej pokaže na prerezan plašč kolesa. "Recimo si sredi mesta in moraš priti še do doma, pa gre guma. Ali pa se znajdeš pred preozkimi vrati, dvignjenim pragom, pred stopnicami," opiše vsakdanje izzive. "Še moja bivalna enota, ki naj bi bila prilagojena invalidom, ima preozka vrata," navrže mimogrede, ko ves dobrovoljen otrokom deli napotke o upravljanju invalidskega vozička.

Tudi Osnovna šola Venclja Perka ni prilagojena invalidom, prizna učitelj športne vzgoje Bojan Bokalič. "Počasi delamo na tem. Doslej smo uredili klančino, da je mogoče z vozičkom zapeljati v pritličje. A če bi danes dobili učenca na invalidskem vozičku, bi bili v zagati. Imamo kup stopnic in nimamo dvigala. Tudi stranišča niso prilagojena vozičku. Plesalko na vozičku, ki je danes prišla z društvom k nam, je morala nadomestiti njena kolegica z drugačno diagnozo. Naša stranišča bi bila zanjo preozka," pove učitelj.

Zadovoljen je, da so člani društva v njihovo šolo pripeljali program Različnost je zakon, ki ga pripravljajo skupaj z Agencijo RS za varnost prometa. "Če s to izkušnjo enemu otroku prihranimo poškodbo in invalidnost, smo naredili ogromno," zaključi. Ravnateljica Petra Korošec z roba igrišča opazuje, kako se otroci spopadajo s poligonom. "Današnji otroci so vedno bolj individualisti. Izkušnje, kot je srečanje z invalidi, jim pomagajo graditi empatijo," pove.

V telovadnici se sedmošolci seznanjajo z dvema paraolimpijskima športoma - namiznim tenisom in košarko na vozičkih. Ko vrvež prekine šolski zvonec Ljubiša, slovenski namiznotenisač na vozičku pospravi loparje. "Otrokom je treba povedati, kaj se ti lahko zgodi. Tudi to, zakaj je nekdo na invalidskem vozičku. Da ni nujno bolan. Velika večina nas je na vozičkih pristala po poškodbi. Zaradi skakanja na glavo, prometne nesreče, padca z drevesa ... In da ni konec sveta, če se ti takšna nesreča zgodi," me poduči.

Medtem Rok v eni od učilnic šestošolcem razlaga o poškodbah hrbtenjače, delu društva, o sebi. "Kaj vse čez dan počnete z rokami?" vpraša otroke in ob njihovem naštevanju vsakdanjih opravil izpostavi, česa vse sam brez tuje pomoči ne more narediti. "Na vozičku sem pristal po prometni nesreči. Osem mesecev sem preživel v rehabilitacijskem centru. Moral sem se znova naučiti osnov - kako piti, sedeti, se popraskati po nosu ... Pa tam je še lahko. Potem prideš domov, kjer so vrata, stopnice, preozka kopalnica naenkrat problem. Stanovanje moraš prilagoditi na lastne stroške," opisuje.

Z otroki se zaplete v debato o tem, ali poznajo koga na invalidskem vozičku. Svetlolasi fant pove, da ga potrebuje njegov stric. Nadaljuje o svojem hobiju - downhill kolesarjenju. "Pa nosiš čelado?" ga vpraša Rok. Fant z nekaj nelagodja odkima. "Dajte čelade na te svoje buče! In če že skačete v vodo, skačite na noge, ne na glavo. Zlomljena noga se zaceli, hrbtenjača ne," jim razlaga Rok. Pogovor s šolarji konča z nekaj utrinki iz svojega življenja. Še vedno vozi avto. Z ženo pričakujeta drugega otroka. "Življenje gre naprej," poudari.